Ko sem začela razmišljati, kaj naj pripravim za prvo objavo, se mi je v misli zasidrala ena sama tematika. Je cenjena, nekaj, po čemer vsi hrepenimo. To je ljubezen. A ko pomislim na ljubezen, z razliko od desetletij nazaj, ne pomislim več le na romantično, partnersko ljubezen. Ljubezen je globlja, širša, kompleksnejša. Ne gre zgolj za naklonjene poglede iz oči v oči, naj si bo med možem in ženo ali med prijatelji. Ne gre le za prijetne telesne občutke, za hvaležnost, strast ali mirno zadovoljstvo. Prava, pristna ljubezen se izraža navzven, v dejanjih, vedenju, v odnosu. Ljubezen je lahko cenjena le, če poznamo njeno nasprotje – bolečino, zlo, trpljenje. Trenutno o tem prebiram knjigo z naslovom Kje je Bog, kadar boli? Avtor spoznava, da se prav kristjani v trpljenju marsikdaj ne znajdemo najbolje. Iz knjige mi odzvanja zgodba o mladenki, ki se je soočala z rakom limfe. Njeni bližnji – tako prijatelji, bratje in sestre iz cerkve kot tudi pastor – so zelo različno odreagirali na njeno fizično, čustveno bolečino, strah, zmedo in žalost. Nekateri so zatrjevali, da ne bi trpela, če bi imela zares močno vero. Drugi so jo prepričevali, da je nekaj zagotovo naredila narobe in jo Bog preizkuša ali celo kaznuje. Nekateri so jo hoteli na silo razvedriti. Ko je dekle začelo pripovedovati o svojem doživljanju, je niso zares poslušali. Govorili so ji, naj ostane močna in pozitivna. Nihče od prisotnih ji ni zmogel dati tistega, po čemer je hrepenelo. To, kar je temu dekletu manjkalo, to so moje misli kot tudi spoznanja na osnovi pogovorov z ljudmi, je nekaj preprostega, a hkrati kompleksnega. Manjkalo ji doživljanje globoke, sočutne ljubezni. Ti sogovorniki so sicer bili, tako kot mi, ko želimo svetovati, pomagati, najverjetneje dobronamerni. V resnici pa niso zdržali z njeno bolečino. Bilo jim je nerodno in neprijetno. Niso vedeli, kaj reči. Menim, da bi bilo morda bolje, da nekateri izmed njih ne bi rekli ničesar.
Včasih je najboljše le biti ob sočloveku. Poslušati, občasno kaj povprašati, biti z njim v stanju, v kakršnem je. Naj bo to jok, tišina, bes ali kaj povsem drugačnega. To ne pomeni, da bo takšno čustveno stanje večno. Če bi boleča čustva trajala v nedogled, bi bilo to nevzdržno, tako za trpečega, kot njegove bližnje. A pogosto, v svoji ljubezni in želji iskreno pomagati, prehitro skočimo v tolažbo, besede in nasvete. Tudi jaz sem kriva tega instant poskusa reševanja. A takrat oseba ne prejme globoke slišanosti. Vanjo izstrelimo le to, kaj mi misimo, da bi morala narediti. Včasih, ob pravem času, so nasveti drug drugemu zelo dobrodošli. A vendar katerekoli besede, četudi resnične, brez podlage ljubezni, zvenijo prazno, trdo, pokroviteljsko. Vsakdo najprej potrebuje zavedanje, da je sočloveku mar zanj, da mu je pomemben. Vsakdo potrebuje ljubezen, ki jo sestavljajo spoštovanje, skrb, podpora, sprejemanje. Ko trpeči spregovori, morda je to po šoku, v soočanju z najtežjimi življenjskimi situacijami, je zelo pomembno, da smo do njega iskreni in nežni. Ko pa s sočlovekom spregovorimo mi, pa moramo paziti, kot so nas naučili tudi na seminarju Biblinar, da vanj kličemo besede življenja, ljubezni. Kot družba se sicer vse bolj zavedamo pomena ljubezni in spodbude pri vzgoji otrok, pozabljamo pa, da bi besede in dejanja ljubezni morali podarjati drug drugemu. Besede in dejanja ljubezni so tudi to, kar želimo pokloniti vsakomur, ki nas poišče v stiski. Šele, ko človek začuti, da je ljubljen in pomemben, v prvi vrsti Bogu in tudi sogovorniku, lahko zapleše njegova duša. Šele v ljubezni se lahko okrepi človekov um in ozdravi njegovo telo. Brez ljubezni smo lahko še tako intelektualno, teoretsko podkovani, vendar imamo trdo srce, smo hladni, nečloveški. Besede, naj zvenijo še tako logično, pametno, smiselno, so brez ljubezni le kup klišejev in delujejo kot pametovanje in ne pristna, globoka ljubezen do sogovornika. Tudi dejanja brez ljubezni so le hvalisanja, dobra dela, ki hranijo naš ponos, drugega pa ne izgrajujejo. Na koncu nas vse želim povabiti k razmisleku o tem, o čemer je tako bralce kot tudi samega sebe opozarjal že apostol Pavel v 1. Pismu Korinčanom 13, 1–3: »Ko bi govoril človeške jezike in angelske, a ljubezni ne bi imel, bi bil brneča med in zvenčeče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti in imel vse spoznanje, in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem. In ko bi porazdal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi.«
Sara Rudolf