Že sedmi mesec je, odkar v petek zvečer ugasnem telefon in ga vklopim v nedeljo popoldan. To soboto sem opazila, kako dolgo traja dan. Dvakrat se mi je prav zazdelo, da bi ura morala biti mnogo daljša. Ko sem se zvečer v mislih ozrla nazaj, sem ugotovila, kaj vse sem postorila, kje vse sem bila in kako radostno in izpolnjeno se počutim že ves dan. Dan, ki je trajal kot dva ali tri dni skupaj. Popolnoma drugače doživljam čas, ljudi, sebe, Boga … V takšen občutek radosti sem se zbudila tudi v nedeljo. Vse je lepše, čistejše, globlje, mehkejše, kakor da bi gosta, siva koprena zdrknila z mojih oči srca.
Veselim se petka zjutraj, ko pomislim, da zvečer znova ugasnem nasilni svet spleta in odprem vrata za čudežno pot radosti, najdragocenejšemu izmed vseh darov … življenju.
Sanja Šimunović